5. del - GREMO NAPREJ - V SVET!

Po tem ko je g. Ciril Brajer v Nedeljskem dnevniku s pričanjem Mitje Kunstlja razkril imena vpletenih - objavljam celoten prepis članka:

Ciril Brajer
Še bolj skrivnostno
»Le kdo ti je, Blaž, življenje vzel«
IMENA SO KONČNO ZNANA
Pisanje o umazanijah v vojski zbuja viharne odmeve – Blog o mamilih med našo elito bo zbujal še hujše viharje
Ciril Brajer
Pisali smo o Barbari Furjan in njeni knjigi, ki jo je spisalo šestnajst let raziskovanja skrivnostne smrti brata Blaža. Nabornik slovenske vojske je umrl 27. maja 1997, tik preden je odslužil in odšel domov iz vojašnice Franca Rozmana Staneta. Pa je ponoči varnostnik pri ljubljanskem BTC klical policijo, da vojak s puško od njega terja čevlje. Sezul se je, mu dal svoje, za vojaka tri številke premajhne. Čez nekaj minut je počil strel, Blaž je obležal mrtev, ustrelil naj bi se sam. Družini pa še do danes nihče ni odgovoril na 77 vprašanj. Zakaj so izgubili sina, brata? Imel je dekle, bil je poln načrtov, od šolanja do službe, bil je izvrsten športnik, dobrega zdravja, močne volje, velikega poguma. Zakaj le bi si vzel življenje?!
77 SKRIVNOSTI
Družina je na pomoč klicala predsednika države, vlade, varuha človekovih pravic, novinarje, najemala je odvetnike, zasebnega detektiva, novinarje... Ne pomaga! Blaž je prevažal oficirje, veliko da je videl in slišal, tudi stvari, ki jih ne bi smel. Govorili so o trgovanju z mamili v vojski, o ukradenem in črnem orožju, najvišjih političnih veljakih. Zaradi strahu pred njimi, predvsem pred enim, da ni odgovorov.
Zdaj so drugi časi, vojsko vodi minister Roman Jakič, policijo Gregor Virant. Menda se ne bojita tedanjih veličin pa smo jima poslali onih 77 vprašanj. Toda dvom o uspehu nam je zasejal Mitja Kunstelj:
»Barbari ste največ že pomagali, s člankom. MNZ in MORS bi lahko vsak po svoji strani naredila "revizijo" in še enkrat osvetlila dogodek in preiskavo. Po 16 letih se bo upal marsikdo
spregovoriti. Blaž je bil pošten in vesel fant. Usodnega dne sta s kolegom popivala in se veselila odpusta čez nekaj dni. Marihuano sta šla skadit v hangar. Znašla sta se ob napačnem trenutku na napačnem mestu. Skrita za cerado tovornjaka 150 sta najbrž slišala preveč. Ko sta bila odkrita, je
enemu uspelo pobegniti. Pravzaprav obema. Ura je bila blizu polnoči, ko je vodnik iz avta pripeljal psa. Blaža je pes našel v grmovju za hangarji. Nadaljevanje pa poznate. Vzdržujte medijski pritisk na oba ministra. Jakič nima svojih ljudi na OVS, roko nad dokumenti drži Janšev človek brez obraza Aleksander Lavrih. Ne verjamem, da bo kaj iz tega. Obe službi se bosta "oprali", ozadja, zakaj je do tega prišlo, pa ne bodo načenjali. Če uspe kdo zadevo spraviti pred neodvisno inštanco, sem pripravljen povedati imena vpletenih!«
MITJA SE IZPOVE
Mitja se ni zmotil. Ne minister Gregor ne minister Roman na večkrat ponovljene prošnje nič. Le njune službe:
»Mi s tem nimamo nič. Obrnite se na tožilstvo.« Seveda smo se, že prej, a tudi na Mitjo Kunstlja, že zato, ker je dobro napovedal.
Pravite, da nam je »nadaljevanje jasno«. No, ni nam! Pravzaprav nam nič ni jasno. Vi ste bili očitno poleg?
»Res je, onega dne sem bil tam, v vojašnici FRS. Z Blažem nisem imel nič. Bil sem pa zraven, ko so kolegi oba vojaka našli. Preden sta pobegnila, sem odšel domov. Tam je ostalo pet ljudi. Verjemite, nihče si ne želi, da se tale zgodba obuja! Od petka poslušam grožnje bivših kameradov, naj držim gobec. za noben tekst na blogih, se niso tako razsrdili, kot zdaj po vašem članku in odmevih nanj na spletu. Saj so res burni!«
No, tudi vaši blogi niso prav nežni. Zakaj zdaj tak vihar?
»Le zakaj!? Mene lahko utišajo in proglasijo za lažnivega narkomana in podobno. Vas in Blaževe družine ne. Pometli so pod preprogo že zdavnaj, kar je bilo za pomest. Uspavali so se, zdaj pa tole. Mislijo, da sem jaz gonilo tega, čeprav nimam nič ne z Barbarino knjigo ne z vašim člankom v Nedeljskem dnevniku.«
LOVCI SO RAZKRITI
Še enkrat obudiva dogodke, katerim ste bili priča.
»Blaža so ujeli in sezuli moji kolegi, da bi ne zbežal. Pa je, ob tem pograbil kalašnikovko in stekel. Njegov kolega iz čete je stekel proti spalnicam, Blaž pa v drugo smer, proti poligonom. Iskali so ga s psom, ki je je Alex pripeljal iz avta. Pravo vprašanje za preiskovalce je naslednje: Kateri bivši morisovci so bili tega dne 27.5.97, na dolžnosti v 5. pšto. Ko poiščejo imena, bodo korak bliže resnici.«
Ko smo Mitji kasneje pokazali sprenevedava, do družine mrtvega vojaka žaljiva odgovora, kot je denimo, da ministrstvo za obrambo ni pristojno za podatke o smrti vojaka, mu je prekipelo:
»Takrat so v Moste premestili kakšnih 10 morisovcev, kazensko, Depala vas pač. Tudi mene! Tam smo ustvarili varno bazo v zavetju vojske. Nekaj časa je stvar funkcionirala. Potem se je zgodilo!«
Kaj?
»Saj pravim, tam je imel Moris varno bazo...«
Varno?
»Varno pred javnostjo, pred roko policije, od vojske smo bili tako ali tako nedotakljivi. V prijavnici sem videl morisovca, kar je pomenilo prost prehod. Z mojimi kameradi sem bil že na bojni nogi.«
Kaj to pomeni?
»Počasi smo se razhajali, nisem se več družil z njimi, nisem bil del klape. Če in ko je bilo treba, me je Tone poklical in naročil, kaj naj naredim...«
Tone?
»Tone Krkovič seveda. On mi je posredoval ukaze in navodila glavnega...«
GLAVNI UKAŽE
Ki je bil kajpak Janez Janša?
»Drži. No, zato nisem bil več del najožjega kroga, slišal sem le teorije. Ena je bila, da so Blaža snubili za voznika tovornjaka v trgovini z orožjem. Menda je zatajil, si premislil in jim postal nevaren. Druga teorija se je pletla okoli mamil.«
Vpletene da poznate, razkrili jih boste »neodvisni inštanci«?
»Ker sem videl, kako sta se odzvala Roman Jakič in Gregor Virant, jih bom kar vam. Poleg so bili Darko Njavro - Dare, Franci Oražem, Marko Poje - Kitajc in Matej Torkar. Te sem videl in poznal.«
Vrniva se v kasarno, 16 let nazaj:
»Dareta sem slišal reči, da so »vzeli« dva špijona. Kitajc je primaknil, češ, saj se jutri nihče ne bo nič spomnil, zadeta sta. Pa so ju strpali v kamion, ne vem kako, a ušla sta jim. Eden proti spalnicam, drugi, očitno Blaž, proti poligonu. Dare je poklical Roberta, vodnika psov. Z njim so ga našli, privlekli nazaj, spet se jim je iztrgal in stekel. Od tu me ni bilo več poleg.«
Slišali pa ste gotovo marsikaj.
»Marsikaj se je govorilo a vse bi razkrilo obdukcijsko poročilo, ti dokumenti pa fotografije pa podatki o zaprti krsti, vse to mora nekje biti. Če ni, naj jih družina toži!«
Vaši blogi so odmevni, obiskovalce štejejo v milijonih, vsi čakajo, kdaj vas bo njihov glavni junak Janez Janša tožil...
»Če bi ne pisal resnice, bi me že zdavnaj! Zdaj pripravljam nov blog, o tem, kako sem padel v drogo in kako sem iz nje izplaval. Vmes sem bil šofer dilerja, ki je dostavljal drogo svojim najbolj uglednim strankam, eliti te države. Med njimi je znan ljubljanski odvetnik. Ta blog bo šele sprožil viharje.«
Okvirji:
MINISTRA PA NIČ
Družina pokojnega Blaža Furjana tudi z našo pomočjo ne pride do odgovorov notranjega in obrambnega ministra na svojih 77 vprašanj. Navedimo jih le nekaj:
»Zakaj jih je na policiji in v vojski najbolj zanimalo, če nam je Blaž karkoli povedal?
Kako bi se Blaž v resnici sploh lahko ustrelil s kalašnikovom v svoje sence? Vsak, ki se spozna na orožje, trdi da je to praktično neizvedljivo in če bi se že resnično sam ustrelil s takim orožjem, bi se zagotovo ali v usta ali v brado, nikakor pa ne v sence. Zakaj potem ni imel nobene ožganine? Zakaj je očividec izjavil, da je imel ožganino na levem licu, to je pri izhodni rani, kar je popolnoma nerazumljivo, saj do ožganine pride tam, kjer pride cev na kožo, v Blaževem primeru je bilo to na desni strani glave? Zakaj ni imel pokojnik bolj poškodovane glave - videli smo ga na Žalah - glede na to, da je obducent prvi dan izjavil, da bo pokojnik verjetno kremiran,ker da ima močne poškodbe glave, saj mu je gornji del odprlo in je vse razcefralo, ker pride pri strelu s kalašnikovom do zelo velike udarne moči in ne bi bilo primerno, da takega vidimo. Zakaj so potrebovali osem ur, da so nas o dogodku obvestili? Zakaj je od varnostnika v Carinarnici zahteval, naj pokliče policijo? Zakaj se preiskovalni sodnik in tožilka nista odzvala na poziv kriminalista in na kraj dogodka nista niti prišla? Zakaj je kriminalist izjavil, da je smrt vojaka bila sicer fotografirana, vendar da do teh slik svojci ne bodo nikoli prišli, ker da nimajo te pravice...
In 77 takšnih in podobnih nedoslednosti, ki družini upravičeno zbujajo dvome. Zdaj smo jih poslali tožilstvu, morda bo tam več posluha za nesrečno družino.
TUDI BARBARA PIŠE MINISTRU
»Pozdravljeni, gospod Roman Jakič, ker ste mi enkrat o drugi stvari zelo prijazno dali vse odgovore, ste v neprijetnem položaju, da odgovorite na vseh 77 vprašanj. Poslal vam jih je Nedeljski dnevnik, poznate pričevanje Mitje Kunstlja, pisanje evropske poslanke Tanje Fajon v njenem blogu... Ne gre le za užaloščeno družino, gre za dejstva, za utemeljene sume kaznivih dejanj. Naj zločinci, krivi za umor mojega brata, že vendar odgovarjajo za to...«
Mitja Kunstelj niza nekaj drobcev iz svojega burnega življenja:
“Rojen sem leta 1970 v neuvrščeni socialistični Jugoslaviji. Nisem se rodil leta 1991 in takrat padel z neba. Otroštvo je bilo težko, veliko alkohola in nasilja v družini. Osmi razred je bil čas, ko smo se odločali o vpisu v srednjo šolo. Fotr nas je peljal na večerjo. V gostilno Pri Košcu. Za mizo me je vprašal, kaj razmišljam za naprej. Zinil sem, da bil bil rad policaj. Fotr me je zato zmlatil. Vpisal me je na srednjo šolo za strojništvo. Prepisal sem se na geodezijo, treniral karate, košarko, takoj po srednji šoli sem odšel v JLA. Ostalo pa veste. Nisem ne prvi, ne zadnji Slovenec, ki je kot pogodbenik delal v Afganistanu in Iraku. Letos bo minilo šest let brez heroina. Nočem pomisliti na oni čas. Štiri leta zasvojenosti so me stala vsega, ostal sem brez prijateljev, službe, družine. Imam štiri otroke v najstniških letih.”

s katerim so bili seznanjeni tudi na sodišču, je sodišče na vse skupaj odregairalo kot se je že pričakovalo vnaprej in kot se nam je dogajalo že pred 15imi in več leti, da pač NE OBSTOJAJO NOBENI SUMI ZA STORITEV KAZNIVEGA DEJANJA.

Pisalo se je tudi g. predsedniku Borutu Pahorju, ki očitno na to do danes še ni odregairal in po vsej verjetnosti tudi ne bo:

Spoštovani gospod predsednik,
častna straža je pač le častna straža, častno dejanje pa častno dejanje. Boste ukazali svoji vojski, da končno odgovori družini, ki ji je ubila sina?
Hvala, pozdrav!
Ciril Brajer

Tako da je tudi g. predsednik države bil seznanjen tako z dogodkom, kot z vsemi pričanji in odgovori.

Obvljeno je bilo tudi pismo, naslovljenu g. predsedniku države Borutu Pahorju, na blogu:
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=mehanikaleban&e_id=181382

Pa tudi na to kaže, da ne bo odgovora.

Zato pa, ker vem DA ŠE OBSTOJATE DOBRI LJUDJE, ki nas pri tem podpirate, vabim vse LJUDI DOBREGA SRCA v ponedeljek, 27.5.2013 ob 19. uri v GLEDALIŠČE KOPER, da s skupnimi močmi že pošljemo samo zgodbo V SVET. Ker je prevedna že v italijanski in angleški jezik in lahko ji zaželimo le srečno pot, da bi pa daleč nekje le naletela na nekoga, ki nas bo vendarle USLIŠAL in razkril vso skrivnostno in zapleteno zgodbo do vseh potankosti in razodel VSO RESNICO. 

Vsi tisti, ki se nam ne boste mogli na ta dan pridružiti, pa ste vabljeni da naročite knjigo preko spletnega obrazca:

http://www.blazfurjan.net/blog.html

saj boste vsi, ki boste svoj obrazec poslali ravno na ta dan 27.5.2013, ko dejansko že obeležujemo šestnajsto obletnico tega tragičnega in žal še kako resničnega dogodka,

prijeli svoj izvod knjige v slovenskem jeziku na dom s 50% popustom.

Vsak nakup knjige bo pripomogel k temu, da si zgodba lahko čimprej utre svojo nadaljno pot v svet, ker zaenkrat izhaja tudi v italijanskem in angleškem jeziku še vedno v samozaložbi.

NAVSEZADNJE JE TA KNJIGA Z NASLOVOM "V IMENU RESNICE" S TAKO PRETRESLJIVO IN ŠE KAKO RESNIČNO ZGODBO NAPISANA Z NAMENOM RAZKRITJA RESNICE.

4. del: Sončni dnevi

Po vnovični potrditvi, da tudi novoizvoljenima ministroma, od katerih bi se pričakovalo, da se bosta pa vendar po tolikih letih zavzela za vnovično preiskavo dogodka in odgovorila na vseh 77 vprašanj, ki jima jih je posredoval novinar Nedeljskega dnevnika z namenom, da bi se v zadevo poglobila in nanje kar se da korektno odgovorila, NI KAJ DOSTI MAR ZA TA PRIMER, še javno objavljam njuna odgovora z uvodnim komentrajem novinarja Cirila Brajerja:

MINISTRA GREGOR VIRANT IN ROMAN JAKIČ STA VTAKNILA GLAVI V PESEK

Nova sta pa smo ju z upanjem prosili, naj družini ustreljenega vojaka Blaža Furjana pomagata razgrniti meglo skrivnosti nad tragičnim dogodkom.

Po dveh tedni menda in nekajkrat ponovljeni prošnji sta ta dva junaka zmogla naslednji prazen ništerc:

Spoštovani gospod Brajer,
potem ko smo pregledali dokumentacijo, ki jo imamo na Ministrstvu za obrambo v zvezi s primerom smrti vojaka Blaža Furjana, vam sporočamo, da je preiskavo o tem dogodku vodila civilna policija, usmerjalo pa jo je pristojno državno tožilstvo. V samo preiskavo so bili vključeni tudi pristojni organi Ministrstva za obrambo, vendar so vse izsledke, do katerih so prišli, predali pristojnim preiskovalcem iz civilne policije. Ministrstvo za obrambo tako žal ni pristojno za dajanje kakršnihkoli informacij in komentarjev v zvezi s potekom in izsledki preiskave.

Pozdravljeni!
V zvezi primera, ki se je zgodil 27. 5. 1997 na Letališki cesti v Ljubljani so policisti opravili ogled kraja dogodka in zbrali potrebna obvestila. O vseh ugotovitvah so 19.6.1997 s poročilom o dogodku obvestili ODT v Ljubljani in sicer pod opravilno številko 22/1-14-R-357.004/49-97. Tožilstvo je tudi edini organ, ki odloča o nadalnjih ukrepih in je
s tem tudi organ, ki lahko o odstopljenih primerih podaja informacije.
S spoštovanjem, Vinko Stojnšek

Tako je sedaj kocka le še na strani TOŽILSTVA, ki še ni podalo nobenega konkretnega odgovora na vso zadevo, čeravno je tudi to bilo že pred dvema tednoma obveščeno o vsem skupaj.

A ne glede na vse to nadaljevanje "mlatenja prazne slame" s strani naših državnih inštitucij, bo LE POSIJALO SONCE V SREDO, 15. MAJA 2013, ko bo izšel nov izvod NEDELJSKEGA DNEVNIKA,  v katerem bodo že pojasnjeni marsikateri detalji te žalostne in zapletene zgodbe.

In četudi bi se morala zgodba v Sloveniji še dolgo ravzijati in odvijati, preden resnično pride do končnega epiloga in miru vseh nas, bo ta zgodba svoj VELIČASTNI trenutek doživela v ponedeljek, 27.5.2013 ob že šestnajsti obletnici tega tragičnega in krivičnega dogodka, ko je bilo Blažu s silo odvzeto življenje, in ko bomo ponovno tudi ob projekciji krajših filmov z njegovimi fotografijami in glasbeno podlago podoživeli spomin nanj. Hkrati pa bomo krstili prva dva prevoda knjige "V imenu resnice", ki mu je posvečena: v angleški in italijanski jezik.

Ob tokratni priložnosti bosta ob meni na odru, v gledališču v Kopru nastopili še Lucienne Lončina, ki nam bo tudi v živo zagirala na klavir in zapela, ter Sara Corbatti - obe v vlogi prevajalk knjige, ki sta jo tudi na svojstven način doživeli in občutili pri samem prevodu. Dogodek bo povezovala radijska voditeljica Lara Pirc.

Vabljeni torej še enkrat vsi ljudje dobrega srca, da tudi s svojo donacijo na tem dogodku primorete k temu, da knjigo POŠLJEMO V SVET. Zaenkrat bo namreč izšla tudi za tuji trg še v samozaložbi. Skupaj ji lahko zaželimo, da kar najhitreje zaobide svet in da zgodba že najde svojo pot to PRAVICE IN RESNICE.

3. del: Nevihtni dnevi

Pa se je pričelo. Tudi obdobje nevihtnih dni!!!

Še isto noč po zapisanem blogu o Zatišju pred nevihto, sem spet zelo živo sanjala, kako mi je Blažev morilec bil na sledi. Da nekako je ubežal od nekod in me lovil po Markovem hribu. Le dobri prijatelji so mi krili hrbet, da sem se dobesedno pred njim, ki mi je bil za petami, skrivala in nekako sem mu uspela v sanjah tudi ubežati.

Kot da to ne bi bilo dovolj, mi je začel brat Borut pripovedovati o nekih jasnovidnih sanjah, kjer da je videl, da so naju ugrabili, a da sva uspela izrabiti trenutek njihove nepazljivosti in jim pobegniti. Da morda je to le neko sporočilo in naj bom previdna. Obrnila sem se tudi na svojega trenerja Janeza, ki mi je dal tudi nekaj naukov, kako naj se pripravim na to, če bi se mi eventuleno res kaj takega lahko pripetilo, in kako naj si pripravim "dekico", da če bi morala kje v gozdu prespati, me ne bi zeblo, zadostno količino vode, morda kak skuter brez registracije, da me ne izsledijo, ipd.

Zazdelo se mi je, kot da vse to ne more biti res, da že malo "pretiravam" z vsem skupaj.

A da bi bila stvar lahko še bolj "čudno zapletena", se mi je tudi preko socialnega omrežja Facebook oglasil nekdo, ki je očitno le v ta namen odprl svoj profil pod imenom Marko Smrček, brez fotografije in česarkoli drugega. Napisal mi je najprej iskreno sožalje itd, ter da bi nam želel pomagati, ker da je preživel z Blažem zadnjih 5 minut njegovega življenja na razdalji 20 metrov in da nam lahko poda jasne odgovore o tem, kako naj bi se Blaž vpričo njega ustrelil. A da res ne ve, kaj pa naj bi se dogajalo prej, preden je Blaž skočil preko ograje. Pa sem razmišljala, kako bi ta "anonimnež", ki mi ni želel zaupati svojega priimka, četudi mislim da vem za koga gre, že po zapisnikih sodeč, sploh vedel o tem, da je Blaž preskočil kakšrnokoli ograjo, če tega policista takrat tam sploh naj ne bi bilo. In tudi razmišljala sem, kaj naj bi on kot policist sploh počel tam na Letališki ulici ob taki jutranji uri, če pa Sintalov varnostnik ni poklical Policije, ki naj bi jo Blaž v svojo zaščito od njega zahteval, temveč naj bi le ta poklical svoje varnostnike. Četudi vemo, da so dejansko tisto noč bili navzoči tako civilni policisti, kot vojaški policisti, kot Sintalovi varnostniki in verjetno še marsikdo, o čemer nam je tudi Mitja Kunstelj že pred več kot letom dni pisal.

V svojem "paranoičnem" razmišljanju, da mi pa morda nastavljajo kako past in me želijo na tak način izvabiti na "pogovor", sem že obvestila tudi prevajalki knjige Lucienne in pa Saro Corbatti ter oblikovalko knjige za tuji trg, da če se mi slučajno karkoli zgodi, naj prosim poskrbijo za to, da bo knjiga vsekakor ugledala luč v tujini in dosegla svoj namen. Lucienne me je posvarila, naj nikakor ne hodim na noben pogovor z nikomer, ker vseeno ne vem s kakšnimi ljudmi imamo opravka, na kar so me tudi že večkrat opozarjali v preteklosti in zato sem tudi to "dotično pričo" seveda naslovila kar na novinarja Cirila Brajerja, da če ima kaj za povedati, naj pove kar njemu, kot javna priča.

Ciril mi je namreč napisal takole: Barbara, takšne lahko preveriš tudi tako, da jih napotiš name, jim poveš, da sem novinar, jim mirno daš mojo mobi številko pa se bo brž videlo.

Seveda se do danes ni odzval, kljub temu da sem mu dala tudi novinarjev e-mail naslov. Ciril pa mi je takole odpisal: Tako, Barbara, in v takšnih in podobnih primerih me vedno uporabi - že to je lahko test resnosti, končno pa tudi varovalka. 

Hkrati sem bila obveščena tudi o vseh vnovičnih pisanjih g. Cirila na ministrstvo za obrambo in na ministrstvo za notranje zadeve, kjer še kar čakamo na vse odgovore. Nazadnje so po ničkolikih vztrajanjih g. Cirila le odgovorili, da bo pač potrebno še malce počakati na odgovore, kljub temu, da so sprva napisali, da bodo do konca že minulega tedna odgovorili, ker da je veliko vprašanj in da je pač zadeva že nekoliko "stara". Tako je pač očitno treba določenim ljudem le osvežiti spomine.

In morda jim jih bo pomagal osvežiti tudi Mitja Kunstelj, ki je tole zapisal včeraj v svoj blog, o čemer so me tudi nemudoma obvestili:

http://mikstone1.blogspot.com/

Dolžnost je težka kot gora. Smrt vojaka, je lahka kot pero!

Paravomo, je imel v vojašnici Franca Rozmana Staneta, domovinsko pravico. Domovinsko pravico, da ubrani lik in delo maršala Janeza. Leta potem, ko je Janeza odnesla Depala vas, smo imeli v omenjeni vojašnici svoje zatočišče! Kdo? Paravomo!

Vročega pomladnega večera (pisalo se je leto 1997), smo v vojašnico FRS, razčiščevali izginulo orožje. Med brati paravomovci, je izginilo cca 100.000 dem. Janez Janša je besnel. Osumljenca smo zvezanega v prtljažniku, dostavili v enega od hangarjev. Dežurni in dežurni VP, sta se kalila v Moris-u, zato ni bilo zastojev. Potem pa katastrofa!

Dva mladeniča sta bila v hangarju. Oba na služenju domovini. V hangarju sta se skrila, ker sta konec vojaščine proslavljala z alkoholom in travo"! Med mučenjem in teroriziranjem zvezanega ujetnika paravoma, se je enemu od skritih fantov, utrgal krik. Paravomovcem, je padel mrak na obraz. Z uperjenim orožjem, so krenili proti ceradi, od koder se je slišal krik.

žrtev paravoma Blaž Furjan
Fanta sta se pognala v beg. Eden je srečno ušel. Drugi ni imel te sreče. Paravomo man RX , je iz avta pripeljal psa. Nekaj minut kasneje, je pes zavohal prestrašenega fanta. Slednji se je pognal v beg. RX je spustil psa. Pes je fanta ujel, podrl in obvladal. Fant je končal pod ključem paravoma. Bolno zamisel, da se fanta zadrogira z LSD, je večina sprejela. Tako naslednji dan, ne bi razločil, kaj je realnost in kaj ne. Za vsak slučaj, da vezalk ne uporabi v samomorilne namene, so fanta sezuli in zaprli v keson 150 tke!

Dve uri kasneje, na fanta ni pazil nihče. Zadet od strupenega LSD-ja, na smrt prestrašen in bos, je skočil iz kesona. Pri vratih je pograbil kalašnikovko, ki jo je nemarno odložil njegov stražar. In stekel v noč. 

Bos, ranjen in v smrtnem strahu, je preskočil ograjo in stekel proti ljubljanskemu BTC-ju! Nekaj trenutkov kasneje, je podlegel strelnim ranam! Janez Janša in kompanija! Čas bi bil, da nekdo odgovarja. Družina Furjan terja odgovore! klapend

G. Ciril je tudi blog takoj posredoval obema ministrstvoma ter tudi tožilstvu, pa le nadejamo se lahko da se bodo pa tokrat stvari le premaknile. 

Čeravno sem po eni strani že v Sloveniji nekako "obupala" nad vsem skupaj, zato pa pač knjiga pojde dalje v tujino. Naj kar obkroži svet, pa morda se nekega dne le najde nekdo, ki bi raziskal vse skupaj v detajle!!! Ker žal, pri nas se preveč izpostavljati in "rovariti" dalje je lahko tudi sila nevarno.

Saj me je že pred časom tudi prijateljica zaposlena v eni izmed državnih inštituciji opozarjala o tem, da ko so samo poskušali do dokumentov, jim je bilo takoj v štartu rečeno, da naj ta primer pustijo pri miru, ker gre nedvomno za samomor, le da svojci in pa sestra, se nikakor ne želijo s tem sprijazniti. Med vrsticami pa jim je bilo že povedano, da če ne želijo imeti problemov, naj raje opustijo idejo o nadaljnem raziskovanju tega primera??!!

Danes zjutraj me je pa presenetil še telefonski klic prijazne gospe iz drugega konca Slovenije, da se jim je podobna zgodba pripetila pred tremi leti, ko sta z možem izgubila svojega edinega sina - v policiji - in so jima dejali, da je pač storil samomor, v kar še dandanes ne verjameta. Ravno tako sta imela stik po njegovi smrti z Medijem, ki jima je dejal, da si ni nikakor sodil sam, temveč da je bil umorjen, ker je preveč vedel. Njeno sporočilo pa je bilo predvsem to: DA NAJ VEM, DA SO LJUDJE NA MOJI STRANI, KI NAS PODPPIRAJO NA NAŠI POTI IN DA VERJAMEJO NAŠI ZGODBI IN DA SE ŽAL TAKE STVARI VENDAR DOGAJAJO PRI NAS. DA STA SAMA OBUPALA, KO STA VIDELA, DA NIMATA NE DOVOLJ MOČI, NE DENARJA, DA BI VSE SKUPAJ IZPELJALA, KER KOT MALI ČLOVEK PROTI SISTEMU SI ENOSTAVNO NEMOČEN. DA PA NAJ SAMA, ČE LE PREMOREM KOT SESTRA ŠE DOVOLJ MOČI IN POGUMA VZTRAJAM NAPREJ IN ČISTO DO KONCA. NAJ SE NE VDAM.

IN TUDI VEM, DA KO SE BO ENKRAT DOKONČNO RAZJASNIL PRIMER BLAŽA FURJANA, bodo na žalost priplavale na površnje kot vrelec iz globočin, še vse druge "svinjarije", vsi tisti "zaplankani samomori", ko dejansko ni nič lažjega, kot smrt nekoga prikriti s tem, da si je pač sodil sam in potem se pač LAGATI NAPREJ, DA JE TO ITAK NORMALNO, DA SE NIHČE OD SVOJCEV ŽAL LE S TEM NIKAKOR NE MORE SPRIJAZNITI.

A čas je prišel!! Čas za to, da se "počistijo" računi!!! 

Hvala tudi tebi Mitja Kunstelj, da si tokrat le premogel ves pogum in javno objavil zgodbo tako, kot jo sam poznaš.

2. del: Zatišje pred nevihto

Po ničkoliko vztrajanjih oz. "trkanjih na različna vrata"s samo zgodbo zapisano v knjigi V imenu resnice, kjer so nas nekako sprva odslavljali, da pač uredništvo ni potrdilo same zgodbe, da še ni morda za to primeren trenutek, da ni nič novega v sami zgodbi in da ko bomo imeli oprijemljive dokaze, naj se oglasimo, ipd..., sem nedavno le prejela prijazno sms sporočilo, da naj bom v studiu TV Koper takoj po velikonočnem ponedeljku, torej v torek, 2. aprila 2013.

Bila sem gostja v oddaji TV Dobro jutro, kjer sem imela na voljo le 7 minut, da na kratko predstavim celotno zgodbo.

Le dan poprej, preden sem bila obveščena o tem, da me vabijo v svoj studio na klepet, sem se pa odločila, da že vendar moram premakniti zadeve naprej, zato so praktično kar čez noč nastali tudi letaki, ki so v nekaj dneh preplavili nabiralnike v občini Koper in vabili na predstavitev knjige v gledališču ter hkrati opozarjali na izid same knjige.

Tako je v oddaji Dobro jutro nastal tale prispevek:

Na minutaži 35:03 v pičlih 7ih minutah predstavitev in namen knjige V IMENU RESNICE, posvečene bratu Blažu Furjanu:

http://tvslo.si/predvajaj/v-zivo-tv-slovenija-2/tv.slo2/#ava2.162806836;

Dobro jutro, 3. del

Po njem so pričeli prvi večji odzivi od ljudi, s katerimi se srečujem vsakodnevno ali pa tudi le poredko. Mnogi so me pohvalili, da sem na svoji poti izredno pogumna in da naj vztrajno nadaljujem naprej.

Lepo me je presenetil tudi sms snemalca iz POP TV, da je slišal, da sem imela dober prispevek na nacionalni TV. Tako smo se vendar uspeli dogovoriti tudi s snemalno ekipo iz POP TV-ja, da namenijo ponovno pozornost sami zgodbi.

V ponedeljek, ki se je zgodil približno le teden dni pozneje po oddaji Dobro jutro, se je ta manj kot 3-minutni prispevek, čeravno smo snemali vsaj kako uro vse skupaj na četrkovo dopoldne pred tem, vendarle znašel na POP TV, v novicah ob 13.25.

http://www.youtube.com/watch?v=04iJd259Cd0

Po tem prispevku pa sem prejela odziv novinarja Nedeljskega dnevnika, ki mi je napisal, da si je ogledal prispevek in da sem borka. To mi je pomenilo ogromno, saj mi vsaka potrditev, da smo na pravi poti veliko pomeni.

Tako se je tudi novinar Nedeljskega dnevnika potrudil, da je dobil s strani svojega uredništva odobreno temo in že dan kasneje sva se praktično sestala v Kopru. Nato je nastal izjemen članek v Nedeljskem dnevniku, nad katerim sem bila tudi sama nadvse presenečena, kako lepo je g. Ciril Brajer vse skupaj strnil v neko smiselno celoto.

In ne le to, odločil se je tudi poslati vseh 77 odprtih vprašanj iz knjige obema ministroma: tako na ministrstvo za notranje zadeve oz. policiji kot tudi ministrstvu za obrambo oz. vojski, s pripisom, da bi pa sedaj bil že čas, da bi družina Furjan po tolikih letih prejela ustrezne odgovore na svoja še kar odprta vprašanja.

Seveda zaenkrat še ni bilo nobenega odziva, a pustimo se presenetiti.

Tudi evropska poslanka ga. Tanja Fajon se je močno zavzela za samo zadevo in ravno na isti dan, ko je izšel tudi Nedeljski dnevnik, to tudi objavila v svojem blogu:

http://www.tanja-fajon.si/?lang=&option=blog_view&blog_id=27&page=Blog

 ter hkrati poslala pismo ministru:

Spoštovani gospod minister Roman Jakič!
Rada bi vas seznanila z zapisom, ki sem ga nedavno objavila na svoji spletni strani in s katerim odgovarjam državljanki Barbari Furjan, ki po 16 letih še vedno raziskuje nenavadno smrt svojega brata – vojaka Slovenske vojske. 
V knjigi, ki jo je poslala, so zbrana pričevanja in nekateri dokumenti, sicer brez imen (ki jih hranijo v domačem arhivu), omenja pa tudi organizirani kriminal - trgovino z orožjem in z mamili v okviru Slovenske vojske.
Moja pooblastila dlje od zapisa in prenosa informacije ne sežejo, zato pa prosim vas, če lahko v okviru svojih pooblastil temu primeru ponovno posvetite ustrezno pozornost.
V času, v katerem obljubljamo moralno odgovornosti in politično poštenost, bi bilo več kot prav, da tudi »pod preprogo pometene stvari« dobijo svoj epilog.
www.tanja-fajon.si (blog)
Z zapisom seznanjam še ministra za notranje zadeve Gregorja Viranta in varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer.
Z lepimi pozdravi in željami za uspešno delo,

Tanja Fajon,

poslanka v Evropskem parlamentu,
članica Odbora za notranje zadeve, pravosodje in državljanske svoboščine ter koordinatorica Odbora za boj proti organiziranemu kriminalu in pranju denarja

Pred petimi dnevi smo dobili iz njene pisarne še to obvestilo, da je g. Gregor Virant sporočil, da je o tem že obvestil Policijo.

G. Ciril Brajer pa je včeraj še podrezal oba ministra, do kdaj lahko pričakuje odgovore, a zaenkrat še ni konkretnih odzivov na vse to.

V prejšnjem tednu nas je prijazno presenetilo tudi pismo, ki ga je ga. Vlasta Nusdorfer poslala še v pisni obliki Lucienne Lončina, ki ji je v mojem imenu poslala knjigo v branje, da če bo le mogoče, se bo udeležila našega dogodka v gledališču v Kopru, 27.5.2013 in da nas bo o tem obvestila še teden dni prej.

Tako smo sedaj spet v tisti fazi, ko se spet ugiba, ali se bodo stvari tokrat le že premaknile naprej, ali bomo pač morali s knjigo najprej obkrožiti ves svet, preden se bodo zadeve tudi v naši Sloveniji okoli te zgodbe že vendar skristalizirale in jasno ter glasno, predvsem pa ISKRENO, razodele.

Kakorkoli že, sami ne bomo čakali več niti trenutka, temveč pač gremo s knjigo naprej, po poti do resnice.

Še bolj kot sami odzivi medijev, ki nam nadvse pomagajo in popdirajo pri sami zgodbi, ker vendar še obstajajo tudi novinarji z vestjo!!, nas razsveljujejo tudi nova mnenja bralcev knjige, ki nam še naprej vztrajno sporočajo, da nas podpirajo na naši poti in da predvsem verjamejo v to, da bo naposled RESNICA le premagala LAŽ.

1. del: Dogajanja po nastanku knjige

Na pobudo novinarja, sem se kot avtorica knjige "V imenu resnice", naposled le odločila za zapisovanje bloga.

Nekako si vseeno hranim sproti vse dogodke, ki so se tudi začeli z vse večjo intenzivnostjo odvijati po izidu same knjige.

Vse od čudnih sanj, ko se mi je neke noči tako slikovito sanjalo, da sem čisto vse podobe do potankosti razločila, da bi morda še tisti hip prepoznala osebo, če bi jo srečala pred svojimi očmi. Sanjala sem sicer popolnega neznanca...In kot sem zapisala takrat že na svojem Facebook profilu, me je budilka prebudila iz groznih sanj. V sanjah sva z bratom Borutom prišla namreč na sled Blaževemu morilcu. Po tolikih letih! Ime mu je bilo Zoki. Problem je bil pa ta, da je bil on edini oboržen in smo mu morali dovoliti, da vpričo nas zbeži. Vse kar sem mu v sanjah uspela še pokazati, je bil dvignjen sredinec, kar sicer ni v moji navadi, a jeza je bila močnejša, ker je kar tako pred našimi očmi oddrvel. Enostavno sva mu morala dopustiti, da se je usedel v svoj avto in z njim odhitel, medtem ko sva se midva z Borutom skrivala za nekimi drogovi. A moje misli so mi še v sanjah glasno sporočale: "Še se bova srečala! Zagotovo te najdemo!"

In tudi takim in podobnim sanjam navkljub, je knjiga vendarle nastala in izšla, zahvaljujoč tudi mami, ki je vsa ta leta, pridno shranjevala ves material in ga dodajala v fascikle. Kar tudi še danes počne.

Po izidu knjige, ki je dejansko izšla septembra 2012, ko bi Blaž dopolnil že svojih 35 let, se je vse najprej odvijalo dokaj počasi. Oziroma sem pač sama pričakovala veliko intenzivnejši in hitrejši razplet vsega skupaj. Veliko je bilo potrebno vložiti truda, da bi spet pregovorila medije, da podprejo to temo in da nam pomagajo, da zgodbo ponovno "oživimo" in da zdodba vendarle dobi svoj epilog. Rečeno mi je bilo namreč večkrat, da je potrebno počakati nek ugodnejši trenutek. Da ni še pravi čas za to temo??!!!

Nato me je v decembru presenetil klic bralca, zaposlenega v vojašnici, ki je do knjige prišel v knjižnici. Zgodba ga je tako prevzela, da me je enostavno moral poklicati. Povedal mi je že po telefonu, da dejansko ničesar ne ve, a da bi se kljub temu rad sestal z mano. Knjiga je vendarle začela dobivati svoj namen in pomen. Ljudje so me začeli vse intenzivneje usmerjati naprej, do drugih ljudi, ki bi morda vedeli o vsem več.
In že to, da bo kmalu dokončana tudi v angleški in italijanski različici, zakar sta zaslužni tako Lucienne Lončina kot Sara Corbatti - pomeni ogromno. Še več pomeni to, da sta se dejansko sami prijazno odzvali, da to storita. Ker sta enostavno čutili, da je tako prav in da ta knjiga mora naprej, v svet! Obe sta mi tudi razodeli, da sta med prevajanjem velikokrat jokali in kot da bi podoživljali Blaža ob vsem tem.

Tako bomo knjigo naposled, ob že šestnajsti obletnici dogodka, ko so nam na silo odzveli Blaža in ga iztrgali iz naših življenj, v gledališču v Kopru, v ponedeljek, 27.5.13 ob devetnajsti uri, obudili spomin na Blaža in hkrati prvič prijeli v roke tudi knjigi v angleški in italijanski različici.

Ker lani sem si v januarju zadala, da bo ob 15. obletnici tega krutega dogodka, Blažu v spomin organiziran koncert v Taverni v Kopru in ta se je tudi zgodil, nato je izšla knjiga, zdaj pa ta knjiga pojde tudi v svet.

In to le z enim namenom, da izpolni svoje poslanstvo, zaobkroži svet in najde krivce, ki bodo nekega dne tudi sami vestno odgovarjali za Blažev umor. Četudi se še tako težko sliši oziroma prebere ta beseda, pač ne moremo zapisati drugače, ko enostavno še predobro vemo, da v primeru Blaža Furjana na služenju vojaškega roka ni šlo za samomor, temveč kar za umor.

Več o vsem pa v sami knjigi, ki je na voljo po vseh bolje založenih knjigarnah po Sloveniji, kot tudi v knjižnicah po vsej Sloveniji kot tudi na način, da jo enostavno naročite kar preko te Blažu namenjene spletne strani in jo preprosto prejmete na vaš naslov.

Vsem ki nam vlivate dodatni up na naši poti, smo neizmerno hvaležni, ker enostavno vemo, da slej ko prej bo tudi resnici in pravici zadoščeno. Ker je RESNICA naposled MOČNEJŠA OD LAŽI.